Raziskovanje potencialne uporabnosti speleotemov jamskega mleka kot paleookoljskih arhivov

Jamsko mleko (ang. moonmilk) je nenavadna, a razmeroma pogosta oblika jamskih sedimentov z mehko in plastično konsistenco. Največkrat je sestavljeno iz dveh vrst vlaknatih kristalnih oblik kalcita: igličastega vlaknatega kalcita (ang. needle fibre calcite) in kalcitnih nanovlaken. Kristalni obliki tvorita izjemno porozne tridimenzionalne strukture, ki lahko pri hidrirani obliki jamskega mleka vsebujejo do 95% vode. Natančen mehanizem nastanka jamskega mleka še ni znan, zato je projekt večinoma usmerjen k razumevanju okoljskih, geokemičnih in mikrobioloških pogojev njegovega nastanka.

Pomembna lastnost sedimentov jamskega mleka je njihova zmožnost arhiviranja paleookoljskih informacij. Takšne informacije so ključnega pomena za rekonstrukcijo paleoklime, pri čemer je bistvrno razumevanje odziva jamskega okolja na spremembe v podnebnem sistemu. Kot morebiten paleookoljski arhiv je bilo jamsko mleko do sedaj večinoma prezrto, večidel prav zaradi pomanjkljivega razumevanja nastanka tega svojevrstnega sedimenta ter načina formiranja in ohranitve okoljskih signalov (indikatorjev) v njem.

V pričujočem projektu bomo s študijem jamskega podnebja, geokemije vode in kamnin, mikrobiologije in petrografije (mikromorfologije) aktivno izločujočega se jamskega mleka ter njegovih fosilnih oblik raziskali potencial jamskega mleka kot novega paleookoljskega in paleoklimatskega arhiva. S podatki iz jam na različnih nadmorskih višinah, ki odražajo različne temperaturne režime, bomo rekonstruirali razpon naravnih pogojev, ki omogočajo nastanek jamskega mleka, del raziskav pa bo usmerjen v opredelitev vpliva diagenetskih sprememb v jamskem mleku na kvaliteto in verodostojnost paleookoljskega zapisa.

Ključne besede: karbonatni speleotemi, paleoklima, igličasto vlaknati kalcit, geokemija, monitoring jamskega okolja, mikroskopija, geomikrobiologija.